Alojz Rebula spada med najpomembnejše sodobne slovenske avtorje, predvsem pa je pomemben tržaški književnik, po slogu realistični pisatelj filozofsko navdahnjene proze s simboličnimi in ekspresionističnimi prvinami. Svojo pripoved prepleta z esejističnim razpravljanjem in s premišljevanjem o narodnostnih, nravstvenih, ljubezenskih, umetniško-ustvarjalnih in političnih vprašanjih. V svoja dela je zajel zlasti povojno problematiko slovenskih ljudi v Trstu in okolici, tegobe in bridko življenje kmečkega človeka, izobražencev in mladine, a tudi starejšega rodu, pri tem pa se je pokazal kot dovolj tenkočuten opazovalec in privlačen opisovalec narave, trpke lepote kraških pašnikov in gozdov.

Objavil je mnogo zbirk esejev, dnevnikov, romanov, dram, kratke proze in drugih publicističnih del, ki so bila prevedena v mnoge tuje jezike.

Za svoje dosežke je bil nagrajen s številnimi nagradami; tako leta 1995 s Prešernovo nagrado za svoj literarni opus, leta 1997 mednarodno nagrado Acerbi za italijanski prevod njegovega romana V Sibilinem vetru (prevod Diomira Fabjan Bajc), in leta 2005 z nagrado kresnik za roman Nokturno za Primorsko kot najuspešnejši roman leta.