Med antičnimi deli, ki so vtisnila poznejši evropski književnosti najglobji pečat, je brez dvoma Ars poetica starorimskega pesnika Horacija. Horacijevi zdravorazumski nauki - zahteve po enovitosti, notrajni skladnosti in doslednosti pesniškega dela ter po avtorjevi vrhunski samodisciplini, znamenita maksima, da je v poeziji najbolje združiti koristno s prijetnim - so se vkoreninili v zavest evropskega človeka in navdihnili številne verzificirane eseje o pesništvu tako v latinščini kot v “ljudskih” jezikih: italijanščini, francoščini, španščini, angleščini. Aktualnost Horacijevih misli se je nekoliko umaknila v ozadje šele z nastopom romantike, še v obdobju klasicizma in razsvetljenstva pa je njegova razprava veljala za zakonik razuma in dobrega okusa. Med njene najpomembnejše naslednice sodi klasicistična pesnitev L’art poetique (1674) Nicolasa Boileauja, ki je kritiška načela Horacija in nekaterih drugih avtorjev osvetlil s primeri iz starejše in sočasne francoske književnosti. Tako nam je s svojo poemo, več kot dvakrat daljšo od Horacijeve, zapustil dragocen uvid v književno ustvarjanje in uveljavljene kritiške poglede svojega časa, ki so jih upoštevali francoski klasiki Corneillevega in Racinovega kova. Z objavo obeh del v isti izdaji (gre za prvi integralni prevod Boileaujeve pesnitve v slovenščino in za nov prevod Horacijeve) se bralec lahko sam prepriča, kako živo in navduhujoče je bilo antično izročilo pred slabimi štiristo leti.