Biotehnologija, z njo pa tudi biogenetika, je tisto področje sodobne znanosti, v katerega današnje razvite družbe polagajo izredno velike upe. V Evropski uniji so vodilni politični in ekonomski akterji v začetku tega stoletja postavili ambiciozen načrt, da se biotehnologijo naredi za temelj »...drugega vala nove, na znanju temelječe evropske ekonomije« (Life Sciences and Biotechnology, 2002: 3). Na samem začetku je treba reči, da današnje znanstveno področje biotehnologije, zaradi njene razvejenosti in prepletenosti, vedno teže umeščamo v okvir tradicionalnih akademskih znanstvenih disciplin. Za epistemološki in družbeni status biotehnoloških znanosti je bolj kot iskanje njihovih disciplinarnih izvorov in povezav pomembna njihova izredna aplikativna in transdisciplinarna naravnanost. Revolucionarnost njenih znanstvenih odkritij se kaže tako rekoč na vseh področjih družbenega in ekonomskega življenja: v zdravstvu, farmaciji, kmetijstvu in proizvodnji hrane, zaščiti okolja in še na številnih drugih področjih. Hkrati njen transdisciplinarni značaj vodi k nastanku novih in izredno dinamično razvijajočih se raziskovalnih “niš”, kot so genomika, bioinformatika itd. Z nastankom teh novih raziskovalnih niš je povezanih veliko aplikacij, kot so genski testi, reprodukcija človeških organov, organskih tkiv itd.

Hitri napredek biotehnološke znanosti ne vzbuja samo velikih pričakovanj, temveč tudi vedno več strahov, kaj bo prinesel njen nadalnjnji razvoj. To ni navsezadnje nič nenavadnega, bi lahko dejali, saj dvomi in strahovi, povezani z novim znanjem, niso od danes, temveč so nekako vsajeni že ves čas v kulturo Zahoda. Po svetopisemski zgodbi je Adamu in Evi prepovedano jesti z drevesa spoznanja. Tudi klasična literatura je bila vedno sumničava do znanstvenikov in njihovih »igračkanj« z naravo. Pomislimo na Shellyjevega Frankensteina, Goethejevega Fausta, Huxleyjev Krasni novi svet. Tisto, kar je vendarle novega v zvezi z biotehnološkimi tveganji, je to, da ta tveganja postajajo globalna in tudi kompleksna. Zaradi tega jih je vedno teže prepoznavati. Lahko bi dejali, da če se na eni strani ekonomske koristi biotehnoloških odkritij izredno povečujejo, na drugi strani to hitro razvijajoče se področje vzbuja vedno večje strahove v laični javnosti. Strah pred kloniranjem živih bitij, nastop nove evgenike, ekološke nevarnosti, povezane z genetsko spremenjenimi organizmi, možne zlorabe pri zaščiti genetskih podatkov, nenadzorovana raba izsledkov za vojaške namene je samo nekaj primerov, ki vzburjajo vedno bolj tudi povprečne državljane tega sveta.

V evropskem prostoru se vedno bolj uveljavlja zavedanje, da nasprotje med obeti glede ustvarjanja blagostanja in tveganji, ki spremljajo razvoj biotehnolgije, zahteva aktivno vključitev javnosti v diskusije o tveganjih znanstvenega razvoja. Podoba državljana, pasivnega in nezainteresiran za tveganja prihodnjega razvoja znanost, nam je vedno bolj tuja. Za časa odkritja DNA-verige so tehnokratsko usmerjeni znanstveniki in politiki v evropskih državah morda še lahko zagovarjali t. i. deficitarni model komunikacije z laično javnostjo. Ta izhaja iz predpostavke, da je treba neuke laike poučiti o znanstvenih odkritjih, pa bo odpravljena njihova skepsa, povezana z morebitnimi negativnimi posledicami. Ob današnjih odkritjih predvsem na področju biogenetske znanosti si tega politika in ekspertokracija ne more več privoščiti. Kritična laična javnost zahteva, da se sliši tudi njen glas. V nadaljevanju razprave bomo skušali opozoriti, zakaj je večja vključenost javnosti pomembna ravno na področjih, kjer pretirana komercializacija biotehnologije in njena podreditev privatnemu interesu vnaša vrsto nevarnosti za današnji globalizirani svet.