V zadnjih dvesto letih je povprečni Zemljan postal mnogo bogatejši, seveda če sodimo po povprečnem bruto družbenem proizvodu na prebivalca planeta. Tudi zato, ker je človeštvo pohlepno in lahkomiselno poseglo v kapital narave.

V svoji negospodarnosti smo spregledali, da na ta način posegamo v naravne procese in v ekosisteme, ki nam uravnavajo sestavo zraka, vzdržujejo globalno temperaturo in podnebje, uravnavajo kroženje in zadrževanje vode ter nastajanje in zadrževanje tal, omogočajo kroženje in prevzem hranil. Ekosistemi so tudi vir biološkega materiala, hrane in surovin, hkrati pa zagotavljajo možnosti za rekreacijo in estetske užitke.

Se mestni prebivalci sploh zavedamo, koliko ekosistemskih uslug nam nudi drevo sredi mesta? Da nam drevo čisti zrak, dela senco, blaži premočan veter, uravnava vlago v zraku, izboljšuje odpadno vodo, zagotavlja zavetje in preživetje številnim koristnim bitjem, od ptičev do čebel in drugih opraševalcev, nudi estetski užitek in zvišuje vrednost stanovanj v okolici?

Narava je bogastvo ali preprosteje – kapital. V to bogastvo smo posegli, ne da bi plačali pravo ceno za usluge narave.

Planet se na naše ravnanje odziva. Človek je del ekosistemov oziroma ekosfere in je odvisen od nje, kar pomeni, da tako kot vsa živa bitja tudi on za preživetje uporablja storitve le-teh do te mere, da se ohranjajo procesi v njej. Cena, ki jo že in jo še bomo plačevali zaradi posledic lokalnih ekoloških katastrof in globalnih podnebnih sprememb, je visoka in bo v prihodnje še višja. Nepremišljeno ravnanje povratno negativno vpliva na naše blagostanje, na kakovost in razpoložljivost naših osnovnih virov in s tem tudi na naše zdravje.

Ohranjanje biološke raznovrstnosti in ekosistemov oziroma ekosfere je zato tudi ekopolitično vprašanje, ki zahteva znanje, odgovornost, celostni sistemski pristop ter obravnavo planeta Zemlja kot pomembne vrednote, ki nam omogoča preživetje in razvoj.

Letošnje poročilo OECD opozarja, da bomo – če ne bomo spremenili svojega ravnanja – potomcem zapustili neprijazne razmere za življenje. Ljudi, ki bodo leta 2050 živeli na Zemlji, čakajo vročinski valovi, suše, poplave, viharji, ki bodo uničevali ključno infrastrukturo in poljščine. Veliko živali in rastlin, ki jih poznamo danes, bo zaradi gradnje vedno nove infrastrukture in širitve polj za kmetijsko pridelavo izumrlo. Samo za pridelavo hrane in bioloških goriv bo človeštvo potrebovalo 10 odstotkov več polj kot danes. Kakovost življenja in gospodarska rast se bosta zmanjšali zaradi izgube biološke raznovrstnosti, ki zagotavlja uravnovešen ekosistem. Število ljudi, ki bodo trpeli pomanjkanje pitne vode, se utegne povečati z 1 na 3,9 milijarde. Ljudje bodo množično zbolevali zaradi onesnaženega zraka, početverilo se bo število tistih, ki bodo umrli zaradi previsoke koncentracije ozona v zraku, število smrti zaradi drobnih delcev v ozračju pa se bo podvojilo. Najbolj bodo trpeli ljudje v državah v razvoju, ker so manj pripravljene na spremembe in imajo manj možnosti za prilagoditve.

Skoraj vse članice EU in OECD so v zadnjih letih sicer zmanjšale industrijsko onesnaževanje okolja, povečale so površino gozdov in ekološko zaščitenih območij – čeprav vsa zaščitena območja niso kakovostna in skorajda ni zaščitenih območij na morju. Zmanjšala se je poraba vode in energije na enoto proizvoda. A gledano globalno, so se obremenitve za okolje zaradi gospodarske rasti in rasti števila prebivalstva kljub temu povečale.

Gospodarska prihodnost številnih revnih držav je vprašljiva, ker netrajnostno izkoriščajo naravne vire, nezadržno povečujejo onesnaževanje okolja, naglo širijo mesta. Države v razvoju bodo zaradi posledic podnebnih sprememb najbolj trpele, ker nimajo fi nančnih in institucionalnih zmožnosti za izvedbo ukrepov, s katerimi bi te spremembe zmanjševale.

Gospodarski in socialni stroški zaradi pomanjkanja ukrepov ali prepoznega ukrepanja so povsod, tudi v članicah OECD, ogromni. Neposredno jih je mogoče izmeriti kot stroške za zdravstvo, posredno pa se kažejo v obliki zmanjševanja produktivnosti. Dodatne stroške bodo povzročili še zmanjšanje biološke raznovrstnosti in klimatske spremembe.

Politika in tudi znanost sta tako pred številnimi izzivi, s katerimi se je treba spoprijeti. Izzivi postajajo tako za politike kot za raziskovalce vse bolj kompleksni in globalni, ob tem pa vse bolj zmanjkuje tudi časa, saj je na izboljšanje na podlagi izvajanja preventivnih ukrepov treba čakati vse dalj. Večino okoljskih problemov je z usklajenimi ukrepi še mogoče rešiti; za reševanje le-teh mora poskrbeti oblast v sodelovanju z zasebnimi podjetji in civilno družbo. Pa tudi v primerih, ko preprečitev globalnega segrevanja ni mogoča, je veliko potreb po pravočasnih prilagoditvah za blažitev posledic. Ministrstva morajo skupaj pripraviti okoljske politike in tesno sodelovati na področju fi nanc, energije, trgovine, prometa, industrije, kmetijstva in zdravja. Spoznanja sodobne biologije nam pri tem lahko pomagajo, seveda če bodo dostopna vsem in njihov prenos enakopravno omogočen vsem mladim, ki bodo dali svoj prispevek na družbenem, gospodarskem, kulturnem in drugih področjih delovanja človeške družbe.

Brez kakovostne izobrazbe kot osnovne pravice se človeška družba ne bo mogla vključevati v demokratične procese suverenega odločanja, nadzora različnih vplivov na ekosisteme in zdravje, v javne razprave o enakopravnosti dostopa do naravnih virov ter celostno reševanje problemov v zvezi z ohranjanjem biodiverzitete in ekosistemov. Gre za odločanje o pomembnih pravicah človeka. Tu je ključno poslanstvo učiteljic in učiteljev kot nosilcev izobraževanja. Zato so pomembni njihova strokovnost in z njo povezana strokovna avtonomija ter dostop do izobraževanja glede na razvoj sodobne znanosti.

Interes in naloga države je, da jim to zagotovi, saj država s kakovostnim javnim šolskim sistemom lahko vsem prebivalkam in prebivalcem omogoči enakopravni dostop do kakovostne izobrazbe.

Ob prihajajočem svetovnem dnevu učitelja si bomo zato prizadevali, da bi učiteljice in učitelji imeli zagotovljen dostop do izobraževanja skladno z razvojem znanosti in da bi bili z njo čim bolj povezani. Tako bodo v praksi lahko čim bolj kakovostno izpolnili svoje pomembno poslanstvo pri prenosu znanja na mlajše generacije, katerih pravica je dostop do znanja, ki jim bo omogočalo razvijanje vrednot, ohranjanje kakovosti življenja ter suvereno delovanje na poklicnem, osebnem, kulturnem in družbenem področju.

To ni pomembno poudarjati le zato, ker je Generalna skupščina Združenih narodov letošnje leto razglasila za mednarodno leto planeta Zemlja, ampak zaradi dolgoročne odgovornosti za življenje in ohranjanja pravice do kakovostnega življenja in razvoja prihodnjih generacij.