What are animal cultures? Is not “culture” something which is specific to human beings? And if there is something that we may call “animal cultures” or “animal traditions”, what is it and in what way is it different from human culture? In order to answer such questions, it is necessary to first define culture. And since one of the hallmarks of culture is that it changes historically, it is also necessary to clarify what cultural evolution means.

Culture can be generally defined as a system of socially transmitted patterns of behavior, preferences, and products of activities that characterize a group of social animals. The transmitted behaviors can be skills, practices, habits, beliefs, predispositions, and so on. Once culture is defined in this way, “cultural evolution” can be seen as the change, through time, in the nature and frequency of socially transmitted preferences, patterns, or products of behavior in a population. Learning from or through other individuals, which is known as “social learning”, is one process that can underlie such transmission, but it is not the only way that social interactions can affect behavior and lead to traditions. Early social interactions, for example very early interactions with the mother that profoundly alter the behavior of her offspring and are reconstructed in subsequent generations, can lead to developmental priming (altering the threshold of responses to future stimuli), rather than social learning.

Today, the notions that animals have culture (traditions) and cultural evolution in the sense just defined are accepted by many biologists. Avital and Jablonka (2000) argued that animal traditions are very common and are associated with almost every aspect of an animal’s life, including habitat choice, food preferences and food handling, predation and defense, aspects of mating, parenting, and social interactions with other group members. Early social interactions can have particularly strong, long-term effects, and some traditions are very stable.

Kaj so živalske kulture? Ni “kultura” nekaj, kar je značilno le za ljudi? In če obstaja nekaj, kar bi lahko imenovali “živalske kulture” ali “živalski običaji”, kaj je to in kako se razlikuje od človeške kulture? Če želimo odgovoriti na ta vprašanja, je treba najprej opredeliti izraz kultura. In ker je ena od značilnosti kulture, da se sčasoma spreminja, je treba razjasniti, kaj pomeni kulturna evolucija.

Kulturo lahko na splošno opredelimo kot sistem družbeno prenosljivih vedenjskih vzorcev, nagnjenj (preferenc) in proizvodov živalske dejavnosti, ki so značilni za skupino družbenih (socialnih) živali. Vedenja, ki se prenašajo, so lahko veščine, običaji, navade, prepričanja, predispozicije in podobno. Če kulturo opredelimo na ta način, je »kulturna evolucija « lahko sprememba v teku časa v naravi in pogostosti družbeno prenosljivih nagnjenj, vzorcev, ali proizvod vedenja v populaciji. Učenje od drugih osebkov ali prek njih, ki je poznano kot »družbeno učenje «, je eden od procesov, ki so osnova takemu prenosu, a ni edini način, pri katerem družbene interakcije vplivajo na vedenje živali in vodijo k običajem. Zgodnje družbene interakcije, npr. zelo zgodnji stiki z materjo, ki zelo globoko spremenijo vedenje naraščaja in so obnovljeni tudi v naslednjih generacijah, prej vodijo k vedenjskem vtisnjenju (sprememba praga za odziv na dražljaje v prihodnosti) kot k družbenem učenju.

Danes mnogi biologi sprejemajo idejo, da imajo živali kulturo (običaje) in kulturno evolucijo v smislu zgornje definicije. Avital in Jablonka (2000) dokazujeta, da so živalski običaji zelo pogosti in povezani s skoraj vsemi vidiki življenja živali, vključno z izbiro habitata, izbiro hrane, obdelavo hrane, plenilstvom in obrambo, parjenjem, starševstvom in družbenimi interakcijami z drugimi člani skupine. Zgodnje družbene interakcije imajo lahko še posebno močan, dolgotrajen vpliv in nekateri običaji so zelo stabilni. Kako se oblikujejo živalski običaji? Učenje je vir inovacij in ohranitve starega. Velika vedenjska in fiziološka raznolikost (plastičnost) znotraj živalskih vrst omogoča, da se na nove izzive živali odzovejo na več kot en ustrezen način. Nekatere od teh rešitev imajo lahko več kot le kratkoročen pomen, zato ker se ohranijo. Starševska skrb in zapuščina starševstva lahko povzročita, da so potomci podobni staršem v vedenju, kako se odzivajo na novo okolje, tako da se zmanjša cena učenja z napakami. Poskusi z evropskimi kunci kažejo na raznolikost poti, po katerih mladiči pridobijo informacijo o prehranjevalnih nagnjenjih svoje matere, ki vplivajo na njihova prehranska vedenja. Ti poskusi kažejo, da se informacija prenaša že med brejostjo (predvidoma prek posteljice oz. okolja v maternici), med dojenjem (ali z mlekom ali prek materinega vonja) in pri hranjenju z materinimi iztrebki. Prenesene informacije omogočajo mladičem, da spoznajo materina prehranjevalna nagnjenja. Ko mladiči zapustijo gnezdo, je ključnega pomena, da vedo, kaj je dobra in varna hrana. Avital in Jablonka (2000) sta podala še mnoge druge primere, ki kažejo na to, da se na mladiče prenašajo informacije prek snovi, ki jih izloča mati v času brejosti in ki vplivajo na embrionalni razvoj, prek mleka, iztrebkov in sline ter različnih oblik materinskega in očetovskega vedenja do mladičev.