Boolova algebra se prav v ničemer ne ločuje od drugih vrst algebre. Enako je z logičnimi operacijami, na katerih slonijo sodobni digitalni algoritmi. Toda njihov vstop v vsakdanje življenje prinaša povsem nove izkušnje in izzive pri antropološkem soočanju z vsakdanjim življenjem.

Med cilji raziskave čutnih transformacij in transgeneracijskih odnosov do okolja v Evropi med letoma 1950 in 2020, ki poteka v okviru projekta SENSOTRA na Univerzi Vzhodne Finske (ERC AdG 2015 694893), je tudi ugotavljanje vpliva tehnologij(e) na neposredno doživljanje urbanega prostora v Ljubljani, Turkuju in Brightonu. Med preliminarnimi izsledki raziskave, ki jo od oktobra 2017 izvajamo v Ljubljani, je domneva, da se mlajši v prostoru znajdejo tako, da preslikujejo dvorazsežen zemljevid premikanja prostora v točkaste »cilje« trirazsežnega prostora, medtem ko starejši udeleženci raziskave ohranjajo trirazsežno orientacijo v prostoru, ki izhaja iz njihovega lastnega gibanja v tem prostoru, torej v bolj »analognem« smislu.

Toda ta začetna hipoteza o točkastem in zveznem dojemanju in doživljanju mestnega prostora ne govori o dejanskih procesih reprezentiranja prostora ali o prostorskih praksah najmlajših in najstarejših generacij. Vsakdanja uporaba digitalnih tehnologij omogoča doživljati tudi vmesne razsežnosti prostora: izkušnja digitalnega prostora, ne le v smislu njegovega oplemenitenja, s sličicami na digitalnih napravah, je v svojem bistvu medprostorska oz. »vmesnorazsežna«.

Če jemljemo tehnologijo kot podaljšek človeških organov, torej kot razširitev orodij, ki so na voljo našemu telesu, moramo jemati digitalno tehnologijo kot razširitev našega celotnega čutnega sistema (sensorie), ki nam omogoča doživljanje specifičnih družbenih in kulturnih »vmesnosti«.