Rojen 1. junija 1939 v Kamniku, doktor medicine in doktor znanosti, višji zdravstveni svetnik, redni profesor nevrologije.

Po maturi na klasični gimnaziji se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, kjer je l. 1964 diplomiral. L. 1973 je končal specializacijo iz nevrologije, posvetil pa se je predvsem klinični nevrofiziologiji. L. 1972 je postal doktor znanosti na področju nevroloških ved. L. 1973 je bil habilitiran za docenta, l. 1979 za izrednega profesorja, l. 1986 pa za rednega profesorja nevrologije. Sodeluje predvsem pri podiplomskem študiju na Medicinski fakulteti, 20 let pa vodi tudi pouk nevrologije in nevrofiziologije na oddelku za fizioterapevte Visoke šole za zdravstvo. Vodi oddelek za nevrobiološke raziskave in razvoj Inštituta za klinično nevrofiziologijo v ljubljanskem Kliničnem centru. V osemdesetih letih je vpeljal in vodil klinično nevrofiziologijo v Kuvajtu.

Izredni član SAZU je od 30. maja 1993, redni od 6. junija 1995. Tajnik VI. razreda SAZU od 28. septembra 1999 do 24. aprila 2002; podpredsednik SAZU od 25. aprila 2002 do 6. maja 2008; predsednik SAZU od 6. maja 2008.

Je član več uglednih mednarodnih znanstvenih in strokovnih združenj, med njimi Mednarodnega združenja za raziskave bolečine, Mednarodne federacije za klinično nevrofiziologijo, Ameriškega združenja za elektrodiagnostično medicino in Evropske akademije znanosti in umetnosti (v nekaterih je tudi funkcionar), ter član uredniških odborov 2 domačih in 2 tujih strokovnih oz. znanstvenih revij.

Raziskovalno je deloval na področju klinične nevrofiziologije in nevrologije. Je eden od treh avtorjev mikroelektromiografije, uveljavljene diagnostične in raziskovalne metode. Ta je odprla nov pogled v mikrofiziologijo živcev in mišic v zdravju in bolezni. Pokazalo se je, da je z mikroelektromiografijo mogoče slediti dinamiki degenerativnih nevrogenih in vnetnih bolezni mišičja, pa tudi regeneraciji in reinervaciji. Metoda je omogočila elektrofiziološko dokazovanje cepljenosti mišičnih vlaken in odkritje efaptičnega prenosa v človeškem mišičju. Z njo je bilo mogoče pojasniti več električnih pojavov v distrofični in denervirani mišici in priti do novih spoznanj o raznih vrstah spontane aktivnosti v mišicah, zlasti o kompleksnih izbruhih in fascikulacijah, pa tudi o funkcionalni anatomiji in fiziologiji nekaterih refleksov in rekurentnih odzivov motoričnih nevronov.

Objavil je tudi nekaj raziskav s področja patogeneze juvenilne idiopatske skolioze in o patofiziologiji nekaterih nevroloških bolezni. Sodeloval je pri raziskavah odzivov na električno draženje možganov.

Eden od njegovih odmevnejših raziskovalnih dosežkov v zadnjem času je razvoj mikroelektromiografije z mikrostimulacijo motoričnih aksonov, ki se je pokazala kot izredno natančna nevrofiziološka raziskovalna tehnika in kot najobčutljivejša diagnostična metoda za bolezni živčno-mišičnega prenosa. Vodil je številne mednarodne tečaje o tej metodi.

Sam ali skupaj s sodelavci je objavil nad 110 člankov v mednarodnih (60) in domačih (50) revijah, dve knjigi pri tujih založbah, 19 poglavij v knjigah (v 8 knjigah tujih in 11 domačih založb) ter nad 100 prispevkov na mednarodnih konferencah in kongresih – skupaj z ostalimi publikacijami 275 bibliografskih enot.

Zadnja leta je dejaven na področju biomedicinske etike. Vodi državno komisijo za medicinsko etiko, obenem pa je član odbora Sveta Evrope za smernice v bioetiki; v tem odboru je član komisije za biomedicinske raziskave na ljudeh. Sodeloval je pri izdelavi temeljnega evropskega dokumenta o bioetiki, Konvencije o varovanju človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine. Sodeloval je tudi pri snovanju protokola h Konvenciji, ki določa etična pravila biomedicinskega raziskovanja na ljudeh. Prispeval je k etičnim vidikom nekaterih novih slovenskih zakonov, zlasti zakona o presajanju organov zaradi zdravljenja, zakona o zdravljenju neplodnosti in oploditvi z biomedicinsko pomočjo in zakona o genski tehnologiji, pa tudi pravilnika o kliničnem preizkušanju zdravil. Oblikoval je pravilnik o diagnosticiranju možganske smrti in etične smernice za ravnanje z bolniki v kroničnem vegetativnem stanju. Predložil je etične smernice za ravnanje z umirajočimi in stališče glede evtanazije in zdravniške pomoči pri samomoru. Slovenska zdravniška zbornica je sprejela njegov predlog stališča glede nezdružljivosti znanstveno utemeljene medicine in alternativnega zdravilstva v rokah zdravnika.

Poltretje desetletje je sodeloval pri upravljanju znanstvenoraziskovalnega dela v medicini. Zadnji dve leti je predsednik Sveta za raziskave in razvoj v medicini in predsednik komisije Republike Slovenije za nagrade in priznanja na področju znanosti. Je tudi slovenski delegat v stalnem odboru evropskih svetov za raziskave v medicini.

Zadnji dve leti je tudi član Zdravstvenega sveta in njegove komisije za ekonomiko in organiziranost v zdravstvu; v teh forumih si prizadeva uveljavljati načela medicinske etike.

Za svoje raziskave je prejel dve nagradi Sklada Borisa Kidriča in l. 1989 Kidričevo nagrado. L. 1995 je bil imenovan za višjega svetnika.