Posest – izvorno koncept civilnega prava  že dolgo zaposluje tudi kazenske pravnike. Tradicionalnemu vprašanju, pod katerimi pogoji je posest predmetov samo po sebi dopustno opredeliti kot kaznivo dejanje, so se pridružila nova. Kako daleč naj gre kazensko pravo pri preganjanju posesti otroške pornografije? Ali naj bo kazniva tudi posest podob imaginarnih oseb in odraslih oseb, ki skušajo dajati vtis, da so mladoletne? Kako pojem posesti sploh razumeti v kibernetskem prostoru? So podobe, do katerih dostopamo na svetovnem spletu, v naši posesti? Na navedena vprašanja skuša avtor odgovoriti teleološko, tj. izhajajoč iz namena kazenskopravnega odzivanju na področju otroške pornografije (ta namen vidi v prvi vrsti v varstvu mladoletnih oseb pred zlorabami pri izdelavi pornografskega gradiva). Pri tem ugotavlja, da novejši zakonodajni trendi v Evropi ta namen občasno spregledajo, pri čemer se zdi, da zakonodajalce bolj kot varstvo potencialnih mladoletnih oškodovancev vodi nekaj, kar bi lahko imenovali »moralna panika«.