Namen prispevka je pokazati, kako zahteven je problem skrivanja podatkov - steganografije in pokazati, kako težko je odkriti tovrstne komunikacije. Steganografija potencialno predstavlja velik problem, saj je način komuniciranja, ki se ga po pravilu ne da zaznati. Običajni načini, kako zakriti vsebino sporočil uporabljajo kriptografske postopke, kjer se osnovno sporočilo preoblikuje v obliko, ki nekomu, ki ne pozna načina preoblikovanja, ne pomeni ničesar. Vsebina ostane neznana, obstaja pa sled, ki potrjuje komunikacijo med vsaj dvema akterjema. Že sam obstoj komunikacije je včasih dovolj indikativen. Pri steganograskih metodah pogosto ne moremo ugotoviti niti dejstva ali je do komunikacije sploh prišlo. Vsebina komunikacije je skrita v mnogih možnih oblikah, včasih na mestih, kjer bi najmanj pričakovali. Fenomen steganografije je poznan, vendar še vedno predstavlja enega redkih načinov komunikacij, ki se jih praktično ne da zaznati. Pri forenzičnem pregledu računalnika tako lahko zasledimo nekaj sledi, ki nakazujejo uporabo steganografskih metod. Za uporabo steganografskih metod mora biti na računalniku pošiljatelja in prejemnika nameščena programska oprema, ki te procese preoblikovanja izvaja. Uporaba teh orodij je zabeležena v t.im. log datotekah, kjer je možno odkriti tudi ali je bila morda datoteka s samim steganografskim orodjem izbrisana. V zakonodaji bo nujno vpeljati dva zelo različna pojma – prvi je skrivanje podatkov (steganografija), drugi pa preoblikovanje podatkov (kriptiranje).