Kibernetska kriminaliteta je tipičen primer čezmejne kriminalitete. Kazniva dejanja, ki izkoriščajo možnosti, ki jih ponuja razvoj računalniške in IT tehnologije, imajo praviloma tudi mednarodni element. Kibernetska kriminaliteta je zato doživela precej buren odziv, ne le pri njenem dokazovanju, ampak že pri oblikovanju odločitev, ali in na kakšni podlagi jo preganjati. Za odziv na kibernetsko kriminaliteto je tipično dvoje: prvič, kazenskopravni sistemi so se oprli na ustaljena pravila o krajevni veljavnosti kazenskopravne zakonodaje,; in drugič, zaradi potrebe po hitrem odzivu, je bila uporaba teh načel zelo neuravnotežena. To je v primerjalnopravni perspektivi pomenilo, da so države bodisi sprejemale nova pravila, ki so se naslanjala na že obstoječa pravila veljavnosti kazenskega zakona, in jih prilagajala kibernetski kriminaliteti, bodisi so obstoječa pravila razlagala preširoko. V obeh primeri je zaznati težnjo, da se zagotovi pregon domnevnih storilcev in hkrati zmanjša možnost izogibanju pregona. To je vodilo v nov problem, in sicer h konkurenci jurisdikcij, ki ustvarja nevarnosti večkratnega pregona za isto kaznivo dejanje. Tak učinek pa je vse prej kot zaželen, tako z vidika obdolžencev, kakor tudi z vidika stroškov, ki jih prinaša večkraten pregon teh kaznivih dejanj. Kako uravnotežiti politiko pregona? Ponuja se več možnosti. Prvič, mogoče je ožje tolmačiti teritorialno načelo krajevne veljavnosti kazenskega zakona, zlasti v delu, ki se navezuje na nastanek prepovedane posledice na ozemlju države. Nekateri se zavzemajo za uporabo dodatnih kriterijev, ki naj utrdijo povezavo med dejanjem in posledico, ki je nastala na ozemlju države. Navezna okoliščina nastanka prepovedane posledice je bila zlasti v primerih t.i. content-related kaznivih dejanj, kjer so sodišča svojo pristojnost utemeljevala že z golo možnostjo priklica in ogleda prepovedanih vsebin. Druga možnost je izraziti procesne narave in se nanaša na ureditev mednarodne pravne pomoči v kazenskih zadevah. Taki procesni ukrepi sicer ne morejo preprečiti konkurenci jurisdikcij, lahko pa pomagajo zmanjšati negativne učinke in zagotovijo načine izbire države pregona. Tak pristop je ubrala Konvencija o kibernetski kriminaliteti. V slovenskem pravu je mogoče ugotoviti, da imamo tako materialnopravne kot tudi procesne mehanizme, ki naj preprečujejo ali vsaj olajšajo probleme z jurisdikcijo pri pregonu kaznivih dejanj kibernetske kriminalitete. Sem sodi predvsem omejevanje pravil krajevni veljavnosti kazenskega zakona s pravilom ne bis in idem ter instituta odstopa oziroma prevzema pregona.