Med občudovanjem njihovih pravilnih oblik se je gotovo že marsikdo od nas vprašal, od kod kristali vedo, kako morajo rasti? Skrivnost leži v tem, kako se atomi med seboj sporazumejo glede tega, kakšno strukturo bodo zgradili. Če jih pri tem nič ne zmoti, ta vzorec ponavljajo, dokler je za to na voljo dovolj osnovnih gradnikov in se pogoji za rast bistveno ne spremenijo. Termodinamika nas uči, da se tvori zgolj tista struktura, ki je v danih okoliščinah energijsko najbolj ugodna. Zato je kristal pri rasti precej težko zmesti; še posebej, če so v okolici le istovrstni atomi, ki ne zmorejo graditi nič drugega kot ravno to strukturo, ali pa povsem drugačni atomi, ki z njo niso združljivi. Nekateri atomi pa znajo strukturo preslepiti, da jih sprejeme vase, čeprav so drugačni. Pravimo jim dopanti. Ti atomi v strukturi tvorijo napake, ki zelo spremenijo fizikalne lastnosti kristala in včasih celo redefinirajo samo kristalno zgradbo. Kristalografi so dolgo verjeli, da so npr. zdvojčeni kristali, med katerimi veljajo jasne simetrijske zakonitosti, posledica slučajnega zraščanja dveh ali več posameznih kristalov. Pokazali bomo, da tovrstna zraščanja kristalov niso le naključje, ampak visoko urejen odziv sistema na vgradnjo točno določenih dopantov. To védenje lahko postane močno orodje v rokah znanstvenika, ki z njim poljubno modulira rast kristalov, gradi povsem nove strukture ter načrtuje materiale z izjemnimi lastnostmi.