Marko Uršič je bil rojen 18. maja 1951 v Ljubljani, kjer je tudi odraščal in dolgo časa verjel, da živi v najboljšem izmed vseh možnih svetov. "Po maturi sprva nisem vedel, za kateri študij naj se odločim – toliko stvari me je zanimalo! Vpisal sem se za filozofijo, najbrž sem se odločil prav." Na FF v Ljubljani je diplomiral leta 1975 in potem služboval kot gimnazijski profesor, novinar in knjižni urednik. Leta 1990 je doktoriral pri prof. dr. Franetu Jermanu s tezo iz filozofske logike. Od leta 1992 službuje kot predavatelj (od 2003 kot redni profesor) na isti fakulteti, kjer predava več predmetov, zlasti Filozofijo narave in Logiko, na FDV pa Teorijo simbolnih form. Blizu mu je tudi renesansa, njeno živo misel rad posreduje mladim.

Živi v Ljubljani in na Krasu, kjer piše knjige. Napisal je že precej raznih teoretskih in literarnih besedil, med njimi naslednja knjižna dela: Enivetok (filozofski esej, 1981), Razpoke (roman, 1985), Matrice Logosa (filozofske razprave, 1987), Romanje za Animo (roman, 1988), Gnostični eseji (prav to, 1994), zdaj pa že dobro desetletje piše tetralogijo Štirje časi , "življenjsko delo, v katerem filozofijo prepletam s književnostjo – in zdaj, po izidu tretjega časa, tj. prihodnosti pod naslovom Daljna bližina neba (2010), največ razmišljam o »četrtem času«, večnosti."