Antropogeni pritiski, kot npr. evtrofikacija, onesnaževanje, spremembe rabe zemljišč in izgube naravnega habitata, v sinergiji s podnebnimi spremembami znatno vplivajo na strukturo in dinamiko ekosistemov. Tako spremenjeni ekosistemi favorizirajo organizme, ki se uspešno prilagajajo spremembam. Klobučnjaki so v svoji več kot 500 milijonov let dolgi evolucijski zgodovini razvili številne življenjske strategije, ki jim omogočajo izjemne preživitvene sposobnosti. Kratka življenjska doba, izmenjava spolne in nespolne generacije, počasen metabolizem ter pasivno in neselektivno hranjenje, jim omogočajo prilagodljivost na okoljske spremembe in se zato lahko v takšnem okolju tudi hitro namnožijo. Novejše raziskave nakazujejo na to, da so številni obalni morski ekosistemi v zadnjih desetletjih podvrženi spremembam, ki so klobučnjakom naklonjeni. Globalne klimatske spremembe, onesnaževanje, intenzivno preoblikovanje rabe obalnega območja in vnos številnih podvodnih struktur ter prelov rib, so nekateri od poglavitnih dejavnikov, ki vodijo k pogostejšim in intenzivnejšim masovnim pojavljanjem klobučnjaških meduz. Tovrstne agregacije pa ne vplivajo zgolj na strukturo in dinamiko morskih ekosistemov, temveč povzročajo gospodarsko škodo in ogrožajo zdravje ljudi. Zaradi problematike masovnega pojavljanja želatinoznih organizmov, pa se v zadnjih letih raziskave usmerjajo tudi v proučevanje možnosti izrabe želatinozne biomase za potrebe medicine, kozmetične industrije, v kmetijstvu, za prehrano ljudi in živali, idr. V predavanju bom govorila o spremembah v obalnih ekosistemih severnega Jadrana in morjih ob obali Japonske, kjer v zadnjih desetletjih beležimo porast v razsežnosti in intenziteti množičnega pojava klobučnjaških meduz; predstavila izbrane ekološke in fiziološke lastnosti klobučnjaških meduz, ki jim omogočajo takšno množično pojavljanje, ter prikazala preliminarne rezultate raziskave o možnosti izrabe želatinozne biomase kot hrane za ribe v ribogojstvu.