Opraševanje žuželk je nepogrešljiva ekosistemska storitev. Poleg medonosne čebele so za opraševanje ključnega pomena tudi divji opraševalci, ki so pogosto še bolj učinkoviti. Zaradi sprememb v okolju, populacije in pestrost divjih opraševalcev upadajo, zaradi česar je dolgoročno ogrožena tudi stabilna pridelava hrane in s tem prehranska varnost.

Cilj projekta je bil ugotoviti pomen divjih opraševalcev za slovensko kmetijstvo, pripraviti predloge rešitev za boljšo izrabo in trajnostno rabo potenciala divjih opraševalcev in preveriti zdravstveno stanje čmrljev.

Ugotovili smo, da se združbe opraševalcev zelo razlikujejo, tako med sadnimi vrstami kot lokacijami in so se tekom cvetenja spreminjajo. Številčno je večinoma prevladovala čebela, vendar je bil pomemben tudi delež divjih opraševalcev, zaradi večje učinkovitosti pa divji opraševalci oprašijo veliko več kot bi sklepali zgolj po njihovi številčnosti. Kompleksnost in dinamičnost združb opraševalcev in njihove aktivnosti kažejo na pomen ohranjanja pestrosti opraševalcev kot edine strategije zagotavljanja zanesljivega opraševanja. Prva raziskava zdravstvenega stanja čmrljev v Sloveniji je pokazala, da so čmrlji okuženi s številnimi povzročitelji bolezni, ki jih sicer najdemo pri medonosni čebeli.

Ukrepi za varovaje medosne čebele za ohranitev pestrosti opraševalcev ne zadoščajo. Medovite rastline lahko deloma izboljšajo prehranske razmere tudi za divje opraševalce, vendar je za ohranjanje pestrih združb opraševalcev potrebno ohraniti dovolj površin cvetočih pozno košenih travnikov. Ključen je tudi ustrezen prenos znanja od raziskav, preko kmetijske svetovalne službe do kmetov.

Pestrost opraševalcev v Sloveniji pada, a je še vedno razmeroma visoka. Ob hitrem ukrepanju in ustreznem upravljajo bi Slovenija še lahko postala model trajnostnega upravljana pestrosti opraševalcev za stabilno pridelavo hrane in ohranjanje biodiverzitete.