Zabel je OHO opisal kot najzanimivejše in najpomembnejše neoavantgardno umetniško gibanje v Sloveniji v šestdesetih letih 20. stoletja. Njegova zgodovina ni zelo dolga, a je izjemno bogata in kompleksna. Tako rekoč vsi bistveni vidiki njegovega dela so se spremenili ali predrugačili: člani, ideje, organizacijska načela in umetniška praksa, vendar je bil ta razvoj izjemno koherenten in logičen. Gibanje OHO je doživelo številne razvojne faze in ga navadno delimo na tri obdobja. V prvem (od 1966 do konca leta 1968) je bil precej široko in neformalno gibanje, njegova dejavnost pa je temeljila na teoriji reizma. Reistom je šlo za to, da bi svet dojeli kot polje samostojnih stvari, ki imajo svoj pomen le same v sebi. Odrekli so se ekspresivnosti in omejevali umetnikovo samovoljo, pojem umetnine pa zamenjali s pojmom »artikla«. V drugi fazi (1969-1970) se je OHO preusmeril na polje sodobne, inovativne umetnosti in vpeljal v slovensko umetnost mednarodno uveljavljene pojave in tokove: arte povera, procesualno umetnost, pokrajino in telo kot izrazno sredstvo. Takrat so Ohojevci vse bolj prehajali v konceptualizem, način dela, kjer je umetnina predvsem miselni koncept ali ideja, ki je samo ponazarjajo materialni vidiki. V sklepnem obdobju se je skupina preobrazila v skupnost, ki se je usmerila v ezoterično obliko »transcedentalnega« konceptualizma in posluževala prijemov telepatije in svojevrstne ekološke drže. Potem, ko je OHO leta 1971 prenehal z delom, so se njegovi člani naselili na kmetiji in ustanovili komuno, v kateri so poskušali doseči identiteto umetnosti in življenja. Družino v Šempasu lahko razumemo kot sklepno ohojevsko dejanje.

Več o dogodku na OHO po OHO-ju.

Opozorilo: VideoLectures.NET poudarja, da je posnetke simpozija skupine OHO pripravila Moderna galerija.