Pojem singularnosti izvira iz stroge znanosti: v matematiki je singularnost definirana kot točka, v kateri funkcijska vrednost ni določena (oz. je neskončna), v fiziki pa je takšna točka zgolj hipotetična , npr. singularnost v središču črnih lukenj, kjer naj bi bil prostor-čas »pretrgan«.

V sodobni informatiki, zlasti če se loteva futuroloških napovedi, pa se ta izraz uporablja v bolj ohlapnem in tudi bolj senzacionalnem pomenu, ki je blizu znanstveni fantastiki: »singularnost« naj bi bil neki tehnološki Dogodek v ne tako daljni prihodnosti, denimo še v tem stoletju, ki bi bistveno spremenil človeško življenje in zgodovino, npr. rojstvo zares mislečega računalnika, ali pa, v molekularni biologiji, nevtralizacija človeškega »gena za staranje«, tj. možnost živega mumificiranja, seveda najrajši v mladih letih. – Kot filozof se sprašujem, ali ne gre pri takšnih zamislih in pričakovanjih pravzaprav za neke novodobne, sekularizirane variante starih religioznih eshatoloških pričakovanj, recimo božjega »drugega prihoda« (paruzije) iz bibličnega Razodetja? Gre pri tem, bolj filozofsko rečeno, le za utopična udejanjenja nečesa »povsem Drugega«? A kaj naj bi sploh bilo povsem Drugo? Osebno menim, da gre pri sodobnih idejah o singularnosti predvsem za imaginarno raven, ki pa gotovo sooblikuje našo miselno in zgodovinsko dejanskost. In navsezadnje – ali sem jaz sam singularnost?