Mnoge naravne nesreče, ki neusmisljeno zahtevajo številne smrtne žrtve so dokaz, da ima narava svojo pot in da se ji mora človek prilagoditi. Vedno se pretirani posegi v naravi s strani človeka vračajo v obliki plazov, poplav, suš, raznih bolezni in kot zmanjšanje rodovitnosti. Posledično ima narava manjše možnosti samočiščenja, zaradi česar nastajajo dodatne degradacije v okolju. Morda so rešitev ekoremediacije (ERM), ki se po svetu vse bolj uveljavljajo, ne samo zaradi okoljskega vidika, temveč tudi ekonomskega in socialnega. Torej so ERM tudi implementacija trajnostnega razvoja, ki ga danes tako opevamo, pa ne najdemo pravih poti.

Z ekoremediacijskimi metodami na trajnostni način z naravnimi elementi varujemo, obnavljamo in čistimo okolje. Z njimi zajamemo vsaj tri pomembne funkcije, ki jih imajo naravni ekosistemi: samočistilno funkcijo, zadrževanje vode in zagotavljanje biološko raznolikega habitata. Z ekoremediacijami zadržujemo vodo v rečnem sistemu in preprečujemo poplave. V sušnem obdobju tako zadržano vodo uporabljamo za zalivanje oziroma bogatenje vodotokov in podtalnice. Vsi naravni in tudi sonaravni elementi imajo veliko samočistilno sposobnost. Trije glavni sestavni deli – substrat, mikrobi in rastline – so sposobni zmanjšati s pomočjo vgradnje v rastlinsko in živalsko biomaso. S pravilno izbiro rastlinskih vrst, z njihovim pravilnim gojenjem in rednim količino hranilnih in strupenih snovi s pomočjo filtracije, različnih razgradnih procesov v anoksičnih ali oksičnih razmerah ter z odstranjevanjem prirastka biomase lahko tako kontrolirano odstranjujemo onesnaževala in s tem čistimo vodo in tla. Tretja pomembna funkcija s stališča ohranjanja naravnega ekosistema je biološka raznolikost habitata in je del biotske pestrosti. Biotska pestrost je pestrost življenjskih oblik (vrstna pestrost), genov (genska pestrost) ter ekosistemov (ekosistemska pestrost), habitatov in ekoloških procesov. Večja kot je biotska pestrost, večja je stabilnost naravnih sistemov. To je bistvena lastnost biotske pestrosti, saj večja pestrost omogoča večjo prožnost ekosistema. To komponento biološke pestrosti lahko imenujemo ekosistemska usluga. Naslednja njena komponenta so biološki viri (za prehrambeno, farmacevtsko, lesno industrijo) ter sociološka komponenta, ki nudi rekreacijske, kulturne in estetske vire. Vse našteto daje dodaten smisel varovanju, obnavljanju ter ohranjanju vodnih in obvodnih sistemov.