Pri svojem delu se oba srečujeva s stiskami otrok in stiskami staršev, ki otrokom ne zmorejo več postavljati meja, oziroma ne zmorejo biti dosledni. Namesto, da bi otroke učili vztrajnosti, jim pomagajo z iskanjem lažjih poti. Izogibanje odgovornosti in iskanje pravic, otroka ne naredi srečnega, še manj samostojnega. Zato se trudiva premakniti tehnico vzgoje v drugo smer. V smer, ko bodo starši lahko od otroka tudi kaj zahtevali, ko mu bodo smeli reči »ne« in ko bodo otroku omogočili pridobivanje lastnih izkušenj, ko mu bodo dovolili, da kaj postori sam in da se odloča- četudi se starši kdaj z otrokovo presojo v celoti ne strinjajo. Varujemo samo tiste stvari, ki jih prepoznamo kot vredne. Tako vrednost imajo danes pravice. Številni se le bežno zavedamo, da so pomembne tudi dolžnosti, saj prinesejo zadovoljstvo in nadzor nad lastnim življenjem. Kako opravljanje dolžnosti pomaga, da živimo bolj predvidljivo in skoraj neodvisno od drugih? Kako začeti? Je težko? Je za koga že prepozno?