Moji ideali, vrednote in zvestoba sami sebi so me potisnili iz območja udobja. To so stvari, zaradi katerih sem vedno znova pripravljena tvegati in se podati v neznano. Pred dvajsetimi leti sem stopila na samostojno pot ter pustila udobno in razmeroma varno službo. Niti sanjalo se mi ni, kaj bom počela, jasno je bilo le eno: da v tem okolju svojih idealov ne morem živeti. Bil je trenutek, nič razmišljanja, čeravno se je pred tem veliko dogajalo v glavi. Sedela sem za svojo pisalno mizo in beseda se je kar sama izlila na papir. Odpoved. Vstala sem, odločno in pogumno odkorakala v šefovo pisarno in odložila odpoved na njegovo mizo, se obrnila in z nasmehom odšla nasproti novemu življenju. Tvegala sem, a danes, ko se obrnem nazaj, se še vedno nasmehnem, saj sem uresničila svoje sanje, živim svoje ideale in vrednote. Je bilo hudo? Zelo, a bolečina in izkušnje so me naredile še močnejšo in odločeno tvegati za uresničitev svojih sanj vsak dan znova. Trajalo je dobrih osem let kaljenja po tem dogodku, da sem prvič stala pred udeleženci moje prve delavnice. Povem vam, danes, po dvanajstih letih dela z ljudmi, da je bilo vredno. Naučila sem si zaupati, da zmorem preseči ovire, tudi če še ne vem čisto natančno, kako so te ovire videti, kako ostre so in koliko bo bolelo