Metelkova, Kinošiška, Poligon, Pritličje, Rog, Stara elektrarna - nekateri so javni zavodi, drugi zasebni zavodi, nekateri podjetja, nekateri avtonomne cone. Progresivni, robni, alternativni, odklonjeni od najlepšega mesta na svetu, najbrž celo brez skupnega imenovalca. Navznotraj pogosto heterogeni, eden do drugega včasih nespoštljivi, neprizanesljivi in kritični, skoraj vedno pa distancirani.

Kdo sploh so in kaj jih loči od drugih? Kaj je merilo njihove razlike: rezultati, ki jih vsak od njih proizvaja ali produkcijski pogoji, ki so jim podvrženi? Je d.o.o. ali javno financiran zavod lahko nekdo, ki dela razliko? Lahko nehierarhično in zunajpravno strukturirani prostori in ideologije, ki stojijo za njimi, sploh vzpostavljajo sodelovalne odnose z legalističnimi tvorbami, ki temeljijo na priznavanju oblastnega reda in ga s svojim obstojem utrjujejo? Kolikokrat se nominalna toleranca pretvori v realno sodelovanje? So vse te razlike konstitutivnega pomena ali zgolj posledica narcizma malih razlik?