V zgodovinskem pregledu slovenske likovne umetnosti je še veliko neznanih in slabo obdelanih poglavij, zato bodo temeljne raziskave programske skupine usmerjene predvsem v preučevanje te problematike, s poudarkom na obdobjih, ki so se zvrstila od 17. do 20. stoletja. Osrednja pozornost bo namenjena baroku, ki je poleg gotike obdobje največjega umetnostnega razcveta pri nas. Umetnost 17. in 18. stoletja predstavlja posebej pomemben del slovenske umetnostne identitete, barok kot zadnji veliki evropski celostni slog pa hkrati eno najtrdnejših kulturnih vezi, ki Slovenijo povezuje z drugimi evropskimi deželami. Ob evropskih integracijskih procesih so torej prav raziskave baročne umetnosti ena od prednostnih nalog slovenske umetnostne zgodovine, saj se enotnost Evrope utemeljuje z različnostjo posameznih narodov.

Raziskovanje slovenske umetnostne identitete in postavitev slovenskega umetnostnega patrimonija v evropski okvir bo potekalo hkrati na več področjih (regionalnih in zvrstnih), kar je v skladu s podobo naše dediščine. Osrednja pozornost bo posvečena raziskavam umetnosti Ljubljane in t. i. ljubljanskega baroka (arhitektura, kiparstvo, slikarstvo), hkrati bodo potekale raziskave ljubljanski škofov in cerkvenih redov, ki so temeljno zaznamovali podobo slovenske prestolnice. Izvirni znanstveni rezultati bodo širši publiki predstavljeni ob 300. obletnici posvetitve ljubljanske stolnice. Osrednje osebnosti Kranjske, med njimi na primer kiparji Vrbniki, arhitekti Mački, slikar Jelovšek, polihistor Janez Vajkard Valvasor s svojo tesno povezanostjo z likovno dediščino 17. stoletja in zbirateljsko vnemo, bodo predmet natančnih raziskav. Na podlagi temeljitega študija spomenikov Kranjske, Štajerske in Primorske bo po eni strani mogoče določiti regionalne različice, raziskati ključne spomenike in pomembne umetniške osebnosti, po drugi pa pripraviti celostni pregled umetnosti od 17. do 20. stoletja na slovenskih tleh. Samoumevno dejstvo, da slovenske umetnostne preteklosti ni več mogoče preučevati le ob domačih spomenikih in brez globlje povezave z evropskimi sosedi, v "praktičnem" raziskovanju še ni bilo dovolj upoštevano, je pa ključno za opredelitev oziroma prepoznavanje slovenske identitete, zato bo to eden najpomembnejših metodoloških pristopov. Ker ni dovolj, da poznamo samo likovno plat spomenikov, ampak je potrebno razumeti in osvetliti tudi duhovno ozadje in kulturnozgodovinske okoliščine, bo pomemben del raziskovalnega dela programske skupine študij arhivskih in drugih literarnih virov ter priprava kritičnih izdaj virov za umetnostno zgodovino.