Rojen 31. oktobra 1933 v Ljubljani, doktor fizikalnih znanosti, redni profesor fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Izredni član SAZU od 7. februarja 1969, redni član SAZU od 25. marca 1976. Tajnik III. razreda od 1976 do 2. oktobra 1980, podpredsednik SAZU od 2. oktobra 1980 do 6. maja 1999.

Na Odseku za tehniško fiziko FNT diplomiral 1958 in bil promoviran 1959 za doktorja fizikalnih znanosti. Po doktoratu je odšel na izpopolnjevanje v ZDA na Massachusetts Institute of Technology (MIT). Po vrnitvi postal znanstveni sodelavec na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani in honorarni docent na FNT. Leta 1965 je bil izvoljen za izrednega in 1970 za rednega profesorja fizike na Univerzi v Ljubljani. 1974 izvoljen za prodekana in 1976 za dekana Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Od leta 2004 je dekan Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana, Ljubljana.

Bil gostujoči profesor na University of Washington, Seattle, Washington (1965/66, 1968/69), na ETH Zü rich (1975, 1982, 1986, 1989, 1990, vsakič po pol leta), na Universidade Federal de Minas Gerais, Belo Horizonte, Brazilija (1977–79), na Universitä t Wien, Dunaj, Avstrija (1988 in 1994), ter krajši čas na University of Utah, Salt Lake City, Utah, ZDA, University of Nijmegen, Nizozemska, ter v Argonne National Laboratory. Od leta 1987 nazivni profesor univerze v Utahu, Salt Lake City, Utah, ZDA. Prejel je nagrado ISMAR Mednarodne unije za magnetne resonance (1977), nagrado AVNOJ (1978) in dvakrat Kidričevo nagrado (1961 in 1975); 1991 prejel nagrado ambasador Republike Slovenije v znanosti. Je častni doktor Univerze v Ljubljani in Univerze v Bukarešti.

Predsednik mednarodnega združenja AMPERE (1988–94); član izvršilnega odbora Mednarodne unije za magnetne resonance; predsednik evropskega sveta za raziskave feroelektrikov (od l. 1991 dalje); član komisije za fiziko trdne snovi International Union of Pure and Applied Physics (IUPAP) (1988–92). Je član Saške akademije znanosti v Leipzigu, Atenske akademije znanosti v Atenah, član Evropske akademije znanosti in umetnosti (Salzburg), član Evropske akademije (London), član Hrvaške akademije znanosti, Poljske akademije znanosti in Mednarodne inženirske akademije s sedežem v Moskvi (od l. 1996 dalje). Član širših uredniških odborov mednarodnih strokovnih revij Ferroelectrics, Ferroelectrics Letters, Chemical Physics, Physica (Section B), Phase Transitions, Solid State Nuclear Magnetic Resonance, Molecular Physics Reports, Molecular Crystals and Liquid Crystals, Bulletin of Magnetic Resonance; član in podpredsednik sveta za znanost vlade Republike Slovenije; član sveta za visoko šolstvo vlade Republike Slovenije; predsednik znanstvenega sveta Instituta Jožef Stefan od l. 1992 dalje.

Je eden od utemeljiteljev uporabe jedrske magnetne resonance pri raziskavah strukturnih faznih prehodov in tekočih kristalov. Omenjene raziskave so privedle do razvoja tunelskega modela feroelektrikov z vodikovimi vezmi, ki je znan tudi kot Blinc-De Gennesov psevdospinski model. Uvedel je “soft mode” teorijo faznih prehodov v nematskih in feroelektričnih tekočih kristalih. Skupaj s Pincusom sta prva eksperimentalno dokazala obstoj fluktuacij parametra reda v nematskih tekočih kristalih z meritvami frekvenčne odvisnosti jedrske spinmrežne relaksacije. Ta mehanizem je poznan kot Pincus-Blinčev mehanizem spinmrežne relaksacije. Skupaj z B. Žekšem je kot prvi predvidel obstoj Goldstonovega načina nihanja v feroelektričnih tekočih kristalih. Mnogo pozneje je bil ta pojav tudi eksperimentalno dokazan; pomemben je za uporabo v elektrooptiki. Z jedrsko magnetno resonanco je kot prvi eksperimentalno določil solitonsko gostoto inkomenzurabilnih sistemov. To delo je odprlo novo področje za študij nelinearnih pojavov v inkomenzurabilnih kristalih.

Objavil je več kot 1000 razprav v mednarodnih strokovnih revijah s področja fizike kondenzirane materije. Viden rezultat njegovega dela je monografija Soft Modes in Ferroelectrics and Antiferroelectrics, North-Holland, Amsterdam 1974 (skupaj z B. Žekšem). Razširjena izdaja je izšla v ruščini leta 1975 z naslovom Segnetoelektriki i antisegnetoelektriki – dinamika rešetki, Mir, Moskva 1975, in bila prevedena v kitajščino 1982 (Šanghaj). Skupaj z A. P. Levanyukom je urednik knjige v dveh delih Incommensurate Phases in Dielectrics, 1. Fundamentals, 2. Materials, North-Holland, Amsterdam 1986, za katero je prispeval s sodelavci tudi poglavje o eksperimentalnih raziskavah inkomenzurabilnih faz. Z monografskimi poglavji je sodeloval pri osmih knjigah, ki so jih izdale mednarodne založbe.

Imel je vabljena uvodna predavanja na več kot 50 mednarodnih strokovnih kongresih.