Predavanje se bo osredotočilo na koncept antifilozofije v Lacanovem poznem poučevanju in njeno rabo v psihoanalitični kliniki. V ospredju bodo klinične konsekvence antifilozofske operacije, ki jih je Lacan razvil v okviru Klinične sekcije Univerze Vincennes leta 1975, ko je antifilozofijo postavil kot eno od štirih temeljnih vednosti.

Lacan je v Seminarju o transferju ob primeru Malega Hansa poudaril, da je vsak analizant "mali filozof’". Toda v filozofske vode se Lacan ni podajal z namenom filozofije, pač pa izključno zato, da bi se izognil katastrofalnim posledicam tako imenovanega post-freudovstva. A kako je mogoče, da so psihoanalitiki, nezainteresirani za filozofijo, lahko izpostavili tako ključne napake filozofov? Predavanje bo poudarilo tezo, da je antifilozofija temeljni koncept ponovnega branja Lacana na način psihoanalitične klinike. Ob tem se bo približalo antifilozofiji, toda ne kot vednosti, pač pa kot seriji operacij, ki so na delu v analizantovem diskurzu. Te antifilozofske operacije je mogoče najti pri Pascalu, Marxu, Descartesu, Sokratu, Kierkegaardu ali Wittgesteinu, toda zaključijo se lahko le prek Freuda ali pa matematičnega, poetičnega ali religioznega elementa.