V prvem obdobju slovenske mladinske književnosti od njenih začetkov sredi 19. stoletja naprej (Levstik, Stritar) zasledimo več omemb realnih mest in meščanov oz. prebivalcev kot omemb fantastičnih. Realnemu kronotopu – času in prostoru – se fantastični kronotop intenzivneje pridruži šele v začetku 20. stoletja, torej v času, ko Župančič mladinsko književnost uveljavi kot samostojno estetsko področje (Ciciban, Cicibanija; Indija Koromandija). Kljub temu je v prvi polovici 20. stoletja realističnih besedil še vedno več kot fantastičnih. Razmerje se začne spreminjati v korist fantastičnih besedil šele po letu 1950, ko se pojavijo mladinski avtorji z novimi poetikami in časi z novimi problemi, ki se lahko, na osnovi teorije eskapizma, razrešijo le v fantastičnem svetu (E. Peroci: Moj dežnik je lahko balon). Izoblikujeta se dva modela prehoda iz realnega v fantastični čas in prostor: sodobna pravljica, v kateri glavna književna oseba srečuje fantastične prebivalce (K. Brenk: Deklica Delfina in Lisica Zvitorepka), ter pravljica, v kateri se dogajanje ves čas odvija na fantastični ravni (S. Makarovič: Kosovirja na leteči žlici, Kam pa kam, Kosovirja?) ter v njej bitja iz fantastičnega sveta srečujejo tudi Zemljane, ki so za njih prav tako iz fantastičnega sveta (V. Pečjak: Drejček in trije Marsovčki, F. Milčinski: Zvezdica Zaspanka). Tretji model sodobne pravljice je tisti, v katerem dogajanje poteka izmenično v realnem in fantastičnem svetu (M. Dekleva: Naprej v preteklost).