Brez meščanstva ne bi bilo ne slovenskega naroda ne samostojne države Slovenije. Meščanstvo ima za seboj dolgotrajen razvoj in se je v zgodovini spreminjalo in nadgrajevalo, dokler ni postalo v družbi vodilni in zelo kompleksni sloj. Meščanstvo predstavlja liberalizem, določeno formo, standarde, že zdavnaj (v renesansi) potrjene vrednote, kvaliteto, predstavo in samozavest o sebi, etiketo in hkrati notranji odnos do načina življenja: kaj se spodobi in kaj ne. Gre za ekonomsko vsaj srednje dobro stoječ sloj, ki nikoli ni predstavljal ekstremne finančne moči. V psihološkem smislu zaznamujejo meščanstvo trije »i-ji«: individuum, individualizem in individuacija. Čeprav je socialistična ideologija meščanstvo uničila, tako da pri nas ne predstavlja nobene kategorije več, lahko rečemo, da ga je nekaj vendarle preživelo v fizični obliki (arhitektura, spomeniki …) in v nekaterih (zasebnih) idejah. Kredo meščanstva je še vedno živ, saj je meščanski način življenja tak, da omogoča kvalitetno življenje tako individuumu kakor kolektivu. Njegov herojski vidik sta morala in avtoriteta.