Nobeno mesto ne more ustrezno delovati brez jezikovnih sporočil. Dvojna narava jezika, sporazumevalna in identifikacijska, se kaže tudi na ravni mestnih javnih napisov oziroma mestne jezikovne pokrajine (kar je uveljavljajoči se pojem v sociolingvistiki). Podoba mestne jezikovne opremljenosti razkriva pisano paleto sobivajočih sporazumevalnih navad, ideoloških prepričanj in vrednot, pa tudi raven sporazumevalne in demokratične ozaveščenosti sporočevalcev. Dodatna razsežnost jezikovne opremljenosti mesta, ki se je samo bežno dotikamo, je vprašanje jezikovne zmožnosti in jezikovnega repertoarja oseb, ki so pooblaščene ali zadolžene za javno sporazumevanje. Vse te pojave ponazarjamo z nekaj primeri iz zgodovine in sodobnega trenutka slovenskih mest.