Ljubljana se pojavlja v slovenski literaturi kot dogajališče ali kot protagonist. V drugi polovici 19. stoletja najpogosteje kot (nekoliko) izprijeno okolje nasproti idiličnemu podeželju, v 20. stoletju zaživi mesto v literaturi samostojno življenje z vsemi prijaznimi in neprijetnimi stranmi. V literaturi se začnejo pojavljati ljubljanska predmestja, mestno središče in Ljubljansko barje.
Snov iz staroljubljanske zgodovine so literati večkrat črpali iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske (1689), v romanih pa se pojavijo tudi ljubljanski kongres 1821, potres leta 1895, okupacija med drugo svetovno vojno itn. Ljubljansko življenje se v literarnih delih velikokrat odvija v Tivoliju, v delih se izraziteje pojavlja še Cukrarna, ljubljanski Nebotičnik (zgrajen v tridesetih letih 20. stoletja) pa se je začel kot dogajališče pojavljati tudi v filmu in popevki.
Meščansko življenje je v literaturi mnogokrat povezano s prvo polovico 20. stoletja, zlasti še s časom med obema vojnama. V sodobni slovenski literaturi so literarni liki, Ljubljančani, vse pogosteje okarakterizirani tudi s svojo ljubljansko govorico.