Matjaž Klopčič je dosledno razgrajeval svoj lastni medij na prafaktorje: vračal je gibljive, kinemato-grafske slike nazaj na njihov foto-grafski izvor, v gibanju iskal sledi svetlobe; ločeval videno od slišanega in gledanje od izrekanja – vse le zato, da je drobce in odkruške po svoje gradil nazaj, sestavljal nove volumne in čase, dobesedno gradil film. Zato velja o njegovi avtorski poetiki tudi ob Cvetju o jeseni govoriti kot o svojevrstni arhitekturi vidnosti.