Jezik je sam po sebi medij. Po eni strani ustvarja in posreduje pomen, po drugi strani pa govori o govorcih. Jezik brez medijev ne more – in večina medijev ne more brez jezika. Človeški skupnosti že dolgo ni več dovolj samo neposredno govorno komuniciranje, čeprav je do danes ohranilo poseben status. Za oblikovanje, posredovanje, izmenjevanje in shranjevanje informacij človeštvo vedno znova ustvarja nove poti. Za nekaj stoletij se je zdelo, da smo s pisavo in tiskom glede komunikacije čisto dobro preskrbljeni. Toda potreba po hitrem in učinkovitem prenosu informacij na daljavo je spodbudila nove tehnološke rešitve, te pa so spet spodbudile lakoto po novih komunikacijskih oblikah, po novih žanrih in medijih. Zdi se, da so se nove oblike razvijale od pretežne enosmerne množične komunikacije (avdiovizualni mediji, radio in televizija) do sodobne večsmerne javne komunikacije, ki jo je omogočil razmah informacijske tehnologije, predvsem seveda internetnih oblik komuniciranja. V kakšnem razmerju so mediji in slovenski jezik? Se slovenščina prilagaja medijem ali si jih morda prisvaja? Ali podobo jezika usmerja bolj narava medijev ali bolj človekova želja po učinkovitem, udobnem in ustvarjalnem komuniciranju?