Pravorečje je bilo v slovenskem jezikoslovju načeloma v senci pravopisa, če sodimo po preteklih kodifikacijskih priročnikih; pravorečje je namreč »tradicionalno« vključeno v pravopisni priročnik, tudi v zadnjem pravopisu leta 2001 (SP 2001). Vendar prav v tretjem tisočletju dobiva govorjeni jezik z množico različnih in lažje dostopnih govorjenih medijev čedalje večji pomen. V prispevku bomo poleg vloge medijev (in pisnega knjižnega jezika) v razvoju slovenskega pravorečja predstavili realne raziskave sodobnega knjižnega jezika (na primeru samoglasnikov medijskih govorcev), ki zahtevajo tudi drugačno izbiro metod in gradiva, kot je bilo to značilno za pretekle raziskave. Na podlagi teh analiz lahko trdimo, da so slovenski samoglasniki enotni in realno idealni, torej ne povsem taki, kot so »opisani« v aktualnih jezikoslovnih priročnikih.