»Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše – moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva ...« (Ivan Cankar, Človek, Vinjete, 1899.)

Preštevanje telesnih delov v slovenski literaturi je razkrilo, da imajo največjo frekvenco leksemi roka, oko, glava, obraz, srce. Pri poeziji so rangirani v zaporedju srce > roka > oko, pri prozi pa roka > oko > glava/obraz. Vsak avtor ima specifično kombinacijo telesnih delov, kar bi lahko uporabili pri prepoznavanju avtorstva. Do neke mere so preference pogojene tudi s spolom avtorja: pri moških je več obraza, pri ženskah pa več srca. Znotraj posameznega avtorskega opusa razpored telesnih delov variira glede na žanr. Pri sodobnih avtorjih se na nižjih stopnicah lestvice pogostnosti namesto srca začne pojavljati telo. Telesni izrazi so pogosto deli fraz, kadar pa se nanašajo na konkretne literarne osebe, so pogosto posrednik njihovih čustev in misli oz. »izraz duše«.