Za sodobno mladinsko književnost po letu 1970 je najbolj reprezentativna avtorica Svetlana Makarovič, ki v kratkih sodobnih pravljicah uporablja motiv personificiranega (Sapramiška), antropomorfiziranega (Pek Mišma) in zoomorfnega (Gospa Jazbečka) telesa. Uporablja različne motive telesa, npr. izmišljeno telo (Kosovirja, Ščeper, Mba), ki se upira konformizmu najprej z videzom (Pasji in mačji), potem z drugačnostjo (Veveriček posebne sorte) ter na koncu s pluralizmom in strpnostjo do različnih identitet (Ščeper in Mba). Avtorica posredno sporoča preko motiva telesa in telesnih tekočin, predvsem solz (debele, grenke, pekoče; mačje, mišje, zajčkove). Le-te imajo funkcijo čarobnega rekvizita v kombinaciji z luninim žarkom (Lisjaček v Luninem gozdu), s čimer obravnava tematiko čustvenega opismenjevanja. Njene osebe izražajo negativna čustva (Jedrt) in imajo težave pri izražanju pozitivnih čustev (Ščeper in Mba), kar avtorica prikazuje tenkočutno.