Članek analizira in interpretira podobe telesa v izbranih pesniških zbirkah preteklega leta. Sedanjo slovensko poezijo ustvarjajo izobraženi svetovljani, zato tudi pomen telesa vzpostavljajo na ozadju poljudnih strokovnih govoric in kodov drugih umetnosti. V zapletenem pesniškem jeziku je mogoče razbrati konfliktno razmerje med posameznikovim samodoživljanjem, intimno izkušnjo in medijsko posredovanimi politično-propagandnimi sporočili, ki vso človeško resničnost reducirajo na nekaj družbeno koristnih funkcij. V etično in čustveno motiviranem vrednotenju, ironiji, groteski in potujitvi se razkrajajo fantazme: namesto zapovedanega ideala o srečnem, zdravem, lepem, mladem telesu pesniki izpostavljajo bolečino razsute, izgubljene, samoodtujene, stigmatizirane, marginalizirane osebe, ki se bori za občutenje resničnosti lastnega bivanja.