V panslavističnih razpravah 19. stol. se izoblikujejo teoretična načela slovanske standardologije in interlingvistike. Hkrati pa nastanejo politično ideologizirani načrti, ki na različne načine vplivajo na nadaljnjo zgodovino slovanskih jezikovnih standardov. Na Kollarjevi koncepciji o slovanski vzajemnosti, ki se je proti koncu 19. stol. razvila v neoslavizem, temelji interlingvistični načrt slovenskega filologa A. Bezenška. Na drugi strani pa sta ruska slovanofila A. Budilovič in A. Dobrjanskij ponudila načrt o uveljavljanju ruščine kot jezika nadetnične komunikacije. V pričujočem prispevku je na podlagi omenjenih načrtov analizirana ideologizacija slavističnega sociolingvističnega diskurza in prav tako tendence v izoblikovanju slovanske jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja v zadnjih desetletjih 19. stol.