Slovenščina in drugi slovanski jeziki opisujejo človekovo vzpostavljanje stika z drugimi ljudmi in z naravo z dvema izrazoma: izkustvo in doživljanje. Izkustvo govori o enostranskem (monološkem) raziskovanju in osvajanju, ki omogoča materialno blaginjo, doživljanje pa o dialoškem sožitju, ki omogoča celosten razvoj človekove osebnosti ter uravnotežen razvoj družbe v ohranjeni naravi. Drugi dve jezikovni prednosti slovenščine na področju osebnostne rasti in družbenega sožitja sta dvojina in osebno glagolsko tvorjenje stavkov.