Letošnji seminar, že 48. po vrsti, bo potekal pod krovno temo Ideologije v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Ideologije niso umetno ustvarjene reči niti niso zgolj nekaj, kar nas teži in kar moramo prenašati, ampak je ideologija v vsakem od nas (naslovnica zbornika ilustrira oboje). Vse izjave so ideološke: prva je specisistična (privilegiranje svoje živalske vrste), sledijo avtoritarna, liberalistična, esteticistična, šovinistična, multikulturna in legalistična.

Pojem ideologija rabimo na različne načine – ozko ali široko, vrednostno ali nevrednostno. Nekateri ideologijo razumejo zelo široko, kot skupek prepričanj, ki jih imamo kot člani različnih skupin o vsem mogočem od bontona preko znanosti in umetnosti do politike in vere. V ožjem smislu so ideologija le politični -izmi, npr. liberalizem, socializem, komunizem, fašizem, morda še feminizem ipd. Kadar besedo rabimo široko, po navadi nima vrednostnega naboja; če jo pojmujemo ozko, kot napačno/sprevrnjeno zavest, takrat je ideologija nekaj slabega.

Na letošnjem seminarju jo razumemo široko: ideologija je sistem idej (prepričanj, načel, tradicij, mitov) neke družbene skupine, s katerimi ta prikazuje in upravičuje moralne, verske, politične, družbene, estetske, znanstvene in ekonomske interese skupine ter usmerja odločitve svojih članov. Ideologija posamezniku služi tako, da lahko moralno, politično, filozofsko upraviči svoje vedênje in prepričanja oz. stališča. Ta prepričanja dobimo s socializacijo postopno in, v nasprotju z znanostjo ali filozofijo, nesistematično ter pogosto celo neeksplicitno, pa tudi nezavedno. Posledično zagovarjamo svoja stališča in nasprotujemo tujim stališčem (se npr. deklariramo za leve in nasprotujemo desnim), ne da bi vedno dobro vedeli, kaj so temeljne ideje teh ideoloških pozicij. Ideologija je relativno koherentna in dokaj vseobsegajoča, zato nam lajša odločitve in nam tuje naredi domače, da ga laže sprejmemo ali zavržemo. Ideologije lahko obravnavamo na nevrednosten način, toda konkretna ideologija ni nevrednostni sistem, ampak ravno obratno: ideologija je zgrajena okoli vrednot, norm, razlag in ciljev, ponuja optimalen koncept sveta oz. izsek iz sveta, svet normira, pove nam, kako naj (na tem izseku) živimo svoja življenja. Ideološke skupine se definirajo v opoziciji mi : oni (liberalci vs. komunitarci vs. anarhisti, verniki vs. ateisti, asketi vs. hedonisti, rasisti vs. demokrati in multikulturalisti, športniki vs. zanemarjenci, moj narod vs. njihov narod, naša znanost, naša umetnost, naša moda itn. vs. njihova). Skupina po navadi tudi zgradi svojo mitologijo in določi, kateri dogodki v njeni zgodovini in katere osebe so prelomni in najpomembnejši (v slovenski nacionalni literarni ideologiji so Trubar, Prešeren, Jurčič ključni, Hren, Koseski ali Koder pa moteči elementi). Ideologije so različne in zato govorimo o političnih, razrednih, rasnih, spolnih, vzgojnih, družinskih, kulturnih, estetskih itn. ter celo znanstvenih ideologijah. Isti človek pripada več ideologijam (ker pripada več skupinam) in si iz njih sestavlja svetovni nazor. Najpogostejša metafora za ideologijo so očala, skozi katera gledamo svet. Ideologija prebiva na vseh ravneh jezika od fonetike, leksike, metaforike do celote teksta in v vseh jezikih – v govoru, sliki, gledališču, filmu, glasbi, plesu, ritualu. Najbolje se počuti, če je lastnik ne opazi, zato potrebujemo druge, da jo pokažejo. Nekatere ideologije bomo pokazali na letošnjem seminarju.

Več o dogodku na domači strani: 48. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture