V prispevku je razmerje med členoma sopomenskega para bodočnost in prihodnost, deloma še par bodoči in prihod­nji, obravnavano z vidika knjižnojezikovne norme in kodifikacije, konceptualne strukture in besedilne rabe. Z analizo skušamo odgovoriti na vprašanje: kaj se zgodi s členom para, ki v sinonimno razmerje vstopi iz zunajjezikovnih razlogov? Bodočnost je bila namreč, hkrati z bodoči, v slovenščino prevzeta v duhu ideje o slovanski vzajemnosti sredi 19. stol. in ob dejstvu, da je poimenovanje prihodnost za isti koncept že obstajalo (enako prihoden/prihodnji). Odgovor na zastavljeno vprašanje, ki ga ponujata oba para, se glasi: zaznamovani člen para lahko počasi izgine ali skuša najti svojo pomenskorazločevalno »nišo« tako, da omejeno rabo utrjuje in ustaljuje ob kakem drugem leksemu in tvori zveze v razponu od kolokacije do stalne besedne zveze. Raba bodočnost kaže prvo možnost, pri bodoči pa nabor stalnih zvez podpira drugo rešitev