Prispevek tematizira razmerje med skupnostjo in jezikom kot njenim mogočim konstitutivom v srednjeveškem in zgodnjenovoveškem imaginariju. Pri tem na primeru Slovencev pokaže, kako so se identitete oblikovale na različnih ravneh in zaradi različnih dejavnikov. Jezik je zmerom bil razumljen kot možni temelj skupnosti, ni pa bilo takšno pojmovanje vedno in povsod uveljavljeno kot prevladujoče – kakor tudi danes ni. Univerzalni model oblikovanja skupnosti ne obstaja, ker je vsaka zgodovina unikatna. Takšne so tudi vizije in predstave o tem, kaj določena skupnost hoče doseči. Tudi te sodijo med njihove konstitutive.