V prispevku so povzeta stališča univerzitetnih akterjev jezikovne politike, trenutno veljavna zakonodaja, ki ureja status jezika na visokošolskih ustanovah, in prizadevanja po internacionalizaciji slovenskega visokošolskega prostora. Ta se pogosto zdijo v popolnem nasprotju z zakonskimi in materialnimi možnostmi. Avtorica razmišlja, kako bi bilo mogoče vendarle najti kompromis in odpreti slovenski visokošolski prostor, kljub temu pa ne posegati v status slovenščine kot uradnega in s tem tudi učnega jezika, določenega v Ustavi Republike Slovenije.