Prispevek se ukvarja z vprašanjem drugega in drugačnega v prevodih in v njihovem raziskovanju. Izhaja s stališča, da prevajati že apriorno pomeni zanimati se za drugega (ali vsaj imeti opravka z drugim) in da je tudi prevod sam vselej drugo oz. nekaj drugega, in sicer v odnosu do izvirnika. Znano je, da nekateri prevodi težijo bolj k ukinjanju drugačnosti, drugi pa k njenemu ohranjanju; prvi so podomačitveni, drugi potujitveni. Dihotomija med podomačevanjem in potujevanjem je kritično predstavljena; podčrtano je, da je vrednost obeh terminov relativna in nujno odvisna od vsakokratnih okoliščin prevajanja. Poleg razpravljanja o drugačnosti prevodov članek nakaže nekatere značilnosti sodobnega prevodoslovnega raziskovanja, ki odpirajo nove raziskovalne smeri v smislu premikanja geografskih in konceptualnih meja v proučevanju prevodnih fenomenov.