Lezbična in gejevska literatura na Slovenskem je dobila svoje ime šele z razvojem gejevskega in lezbičnega gibanja,ki se začne sredi osemdesetih let, z izdajo prevodne in izvirne homoerotične antologije in ustanovitvijo specializiranih Škucovih zbirk Lambde in Vizibilije. Obe zbirki pomenita tudi spodbudo za slovensko homoerotično pisanje in objavljanje domačih avtoric in avtorjev, med katerimi je po letu 2000 vse več širše uveljavljenih in nagrajevanih, zviša pa se tudi delež lezbičnih pesnic in prozaistk. Kljub temu so nekatere avtorice imele težave s pridobivanjem kulturniškega statusa, sami zbirki pa sta bili označeni za preveč specializirani ali hermetični. Tako sta (samo)cenzura ali vztrajanje pri nemanjšinski poziciji lahko razlog, zakaj se nekateri pišoči nočejo uvrstiti v homoseksualno pisavo, medtem ko večina obravnavanih avtoric in avtorjev v pripadnosti LGBT skupnosti najde lastni avtorski izraz.