Božidar Jakac (1899–1989) je nekoč o sebi napisal, da si želi biti sprejemna plošča za izžarjene žarke ljubezni. Metafora je vzeta iz sveta fotografije, a se povezuje z Jakčevim temeljnim odnosom do življenja in umetnosti. Svetlobni žarek za Jakca nikakor ni bil samo metafora, ampak nekaj, kar je doživljal kot epifanijo in pogoj videnja. Zanj je bila ljubezen neločljivo povezana z nenehnim senzibiliziranjem perceptivnosti, ki povezuje dve plati njegovega opusa – duhovno ekspresijo in dokumentarno strast – v sledenje eni sami viziji.