Prispevek prikaže način razmišljanja o ljubezni v vsakdanjem psihiatričnem diskurzu. Pomemben del duševnih motenj in človeškega trpljenja povezujemo s pomanjkanjem izkušnje ljubezni, v največji meri primarne navezovalne vezi z materjo in drugimi skrbniki. Ljubezen razumemo kot nevrobiološki in psihološki pojav v nekem socialnem kontekstu. Odnos ljubezni v veliki meri izraža evolucijsko potrebo po varnosti in skrbi za preživetje. Zaljubljenost predstavlja duševno stanje, ki spominja tako na hipomanijo kot na odvisnost od psihoaktivne snovi. V kliničnem delu usmerjamo svojce v bolj pozitivno čustvovanje do pacientov, ker skoraj praviloma prihaja do prehodnega pretiranega izražanja negativnih čustev že zaradi same teže duševne motnje, ki lahko spreminja naravo odnosa. Končni poudarek je na profesionalnosti, katere imanentni del je razvoj bližnjega, a z mejami zaščitenega odnosa s pacientom.