Cankar je v programskem nastopu, ki ga je v Epilogu k Vinjetam (1899) izrazil s podobo o očeh pisatelja, ki da niso fotoaparat, napovedal tudi svojo jezikovnostilistično odločitev: le-ta je usmerjena proti konvencionaliziranosti jezikovnih sredstev. V tem smislu so najhvaležnejše enote prav frazemi, ki so večbesedne zveze, semantično bogate tudi zato, ker so ob inovativnem (oblikovnem in/ali pomenskem) poseganju vanje zmožne besedilnega eksistiranja na dveh ravneh: s pomenom proste besedne zveze in frazeološkim pomenom. Prispevek obravnava rabo frazemov, posebej frazeološke prenovitve, v dveh ključnih zbirkah Cankarjevih črtic, Vinjetah in Podobah iz sanj. Njegova umet(el)nost daje slutiti meje prenovitvenih procesov