Prva svetovna vojna je imela daljnosežne posledice tudi na področju varstva kulturne dediščine. Ustanove, ki so skrbele za posamezne vrste kulturnozgodovinskih zbirk, so bile najprej spričo vojnega stanja prisiljene korenito prilagoditi svoje vsakdanje delovanje, po koncu vojne pa so se mnoge, še posebej tiste v novo oblikovanih državah, znašle v popolnoma spremenjenih razmerah. V tem času je bil na Kranjskem ena ključnih osebnosti spomeniškega varstva v najširšem smislu direktor Deželnega muzeja Josip Mantuani. Takoj po zaključku vojne je izdelal poročilo, v katerem je orisal celovit sistem varovanja kulturnozgodovinskih zbirk na novem, združenem slovenskem ozemlju. Čeprav so bile predstavljene splošne smernice, ki bi morale biti v nadaljevanju še podrobneje razdelane, se izkaže, da so se kulturnozgodovinske zbirke na Slovenskem kasneje dejansko razvijale v smeri, ki jo je v svojem poročilu začrtal Mantuani leta 1918