Natančno branje Cankarjevih Dunajskih večerov pokaže, da je cikel z zapolnjevanjem praznih mest mogoče narativizirati. Zgodba Dunajskih večerov iz prve izdaje Erotike (1899), povzeta na kratko, govori o tem, kako prvoosebni govorec vara svoje dekle in uživa v senzualnosti, dokler ne doživi streznitve in zahrepeni po smrti. Osnovna zgodba je v drugi izdaji Erotike (1902) ostala nespremenjena, čeprav sta dodani dve novi pesmi. Skupni učinek izpustov in prerazporeditve je bolj izrazit pripovedni lok, manj je zastranitev. Med motivi, ki so sprožili val moraliziranja, poleg prešuštva izstopata lepa grešnica in usodna ženska. Cankar je z estetizacijo senzualnosti oz. enačenjem lepote in greha pokazal, da je dekadenco razumel kot način pobega iz stvarnosti v sanje oz. umetnost