V treh romanih Ivana Cankarja, Tujci, Na klancu in Hiša Marije Pomočnice, sem raziskovala naslednje novosti: izvirno poetiko, drugačno vlogo ženske, provokativnost ljubezni, pomen smrti, posebno odkritosrčnost, delež avtobiografičnosti in pripovedno empatijo. Prvi Cankarjev roman Tujci je hkrati prvi slovenski ljubezenski roman, v katerem je ljubezen sinonim za trojno odtujenost, tujost do domovine, umetnosti in ženske; zadnja pripiše ženski drugačno, manj tradicionalno spolno vlogo. Če prinaša roman Na klancu znatno več novosti, saj gre za prvi simbolistični roman (žanr proletarski roman vnaša tudi realistične primesi) in prvi slovenski roman, v katerem je glavni lik ženska, je najbolj inovativen vsekakor Hiša Marije Pomočnice. Ta s seksualizacijo žensk in otrok, ki je hkrati tudi demitizacija družine in družbe, prevrednoti celo vlogo smrti: smrt-odrešiteljica iz Tujcev in smrt-potrjevalka trpljenja iz romana Na klancu se v Hiši Marije Pomočnice razpreta v večpomenskost nihilističnih, spiritualističnih in soterističnih konotacij. Vsota vseh novosti, predvsem pa največja stopnja pripovedne empatije, ne vpliva samo na največjo izvirnost poetike v tem romanu, ampak kaže tudi na največjo inovativnost v takratni slovenski književnosti.