Prekmurje je kot tema in dogajalni prostor prisotno v več sodobnih slovenskih romanih. V prispevku sem analizirala štiri romane Miška Kranjca in Ferija Lainščka: Povest o dobrih ljudeh in Mladost v močvirju ter Ki jo je megla prinesla in Ločil bom peno od valov. Prvega pisatelja sem izbrala zato, ker je Prekmurje zasidral v številne romane, drugega pa, ker je to pokrajino v najnovejšem slovenskem romanu največkrat tematiziral. Kranjec je v prvem romanu Prekmurje poimenoval svet ob Muri in ga prilagodil pravljični perspektivi, fantastičnosti in idealizirani lirizaciji, v drugem pa močvirje, upodobljeno z realističnimi podobami revnega, krutega in neperspektivnega področja. Tej radikalni dvojnosti se približujeta tudi Lainščkova romana: prvi roman se dogaja v močvirju, v katerem vlada boj med dobrim in zlim, drugi pa v svetu ob Muri, ki kljub realističnim podobam predvojne Murske Sobote poudari magično usodnost reke in pokrajine ter »Kranjčevo triado« dobrota-ljubezen-lepota.