Zakaj ne vemo, kaj je javni govor in kakšne so njegove odgovornosti? Zakaj dovolimo, da skovika vsak, ki ima interes in čas? Zakaj desnica razpihuje in levica tlači?

Neumnost se skriva pod krilatico svobode govora, ki je daleč od tega, kar je pri izvoru bila. Govorjenje v javnosti se giblje na premici med nasilnim populizmom, ki ukrivlja resnico in neoliberalistično politično korektnostjo, ki ponuja čedalje manj resnice. Stanje je dodatno zapletel tudi internet – zadnji branik svobode ali prvi temelj postfaktične prihodnosti?

K predavanju in razpravi o temi smo povabili predavateljico na Fakulteti za humanistične študije dr. Sandro Bašić Hrvatin. Bašić Hrvatin bo govorila o „razdejanju ljudstva“, o izginjanju javnih prostorov, o tiraniji mnenj in o tem, kako je lažje premagati Velikega Brata kot upreti se velikim dozam Some. Predvsem pa si želi, da v javni prostor vstopijo govorci, ki imajo pogum, ki so „človek človeku človek“, ki živijo solidarnost in imajo pogum za spreminjanje sveta, za katerega vsi trdijo, da ga je nemogoče spremeniti.

"Če mislimo, da se medijska kriza najbolj očitno kaže v tem, da mediji izginjajo, da se zaposleni novinarji zamenjujejo s slabo plačanimi delavci na informacijskem tekočem traku in da je kljub velikemu številu medijev njihova vsebina vse bolj podobna; je najhujša posledica krize v resnici veliko bolj zastrašujoča. Raziskava Politbarometer iz leta 2014 je pokazala, da ljudje ne zaupajo političnim strankam, parlamentu, vladi, sodstvu, sindikatom ali duhovščini. Skoraj dve tretjini ljudi je v isti raziskavi izjavilo, da ni zadovoljno z demokracijo." Sandra Bašić Hrvatin