Ste že slišali za ljudi, ki med meditacijo izkušajo občutja zlitosti z okoljem – zatrejo del sebe, ki mu pravijo Jaz, in postanejo eno z univerzumom? Nekomu, ki dni ne preživlja ob mantrah, meditaciji ali molitvi, so koncepti, ki se pojavljajo v religioznih in duhovnih praksah, pogosto nejasni. Skrivnostnost mističnih in religioznih izkušenj k razmišljanju spodbuja tako znanstvenike, ki želijo k preučevanju tematike pristopiti sistematično in objektivno, kot posameznike, ki jih presune subjektivno doživljanje nečesa, kar je višje, močnejše, nadzemeljsko. Kako bi si razlagali izkušnjo našega meditativnega človeka iz prvega odstavka – je to izkrivljena zaznava, simptom epileptičnega napada ali stik z višjo silo? Znanost bo ponudila več odgovorov, pojavlja pa se vprašanje, ali je pristojna za preučevanje mističnih izkušenj, sploh če ne upošteva izkustvenega vidika. Kolikšen del mističnega izkustva je univerzalen ter kolikšen pogojen s kulturnim okoljem in obratno – v kolikšni meri so in bodo mistična izkustva šamanov, vernikov ter subkultur, kot so hipiji, oblikovala okolje? Kako sploh opredeliti mistična in religiozna izkustva – je lahko takšno izkustvo že občutek povezanosti z naravo med sprehodom v gozdu?